GALERIJA DLD

Odhajanja umetnikov iz ateljeja so vezana predvsem na krajinsko slikarstvo in segajo v čas francoskega plenerizma druge polovice 19. stol., ko so se slikarji s stvarnostjo srečevali neposredno in svoje zanimanje usmerjali predvsem v spremljanje svetlobe in atmosfere na prostem. Iz tovrstnih smernic so nastala številna delovna srečanja likovnih ustvarjalcev. Bistvo vseh je, da umetniki odidejo iz intime ateljejskega prostora, se soočajo z novimi kreativnimi izzivi in ustvarjajo v družbi s kolegi. Pri tem ostrijo osebno senzibiliteto, skupaj razmišljajo o aktualni likovni problematiki in se prijateljsko povezujejo. Skupinska slikanja v naravi imajo tudi v slovenskem prostoru dolgo tradicijo. Še posebej so se uveljavila z impresionisti, ki imajo v zgodovini našega slikarstva prav posebno mesto. Geografska raznolikost in slikovitost dežele sta dodatno pripomogli k razcvetu najrazličnejših oblik delovnih srečanj likovnih ustvarjalcev.

Pred šestimi leti se je začela pisati tudi zgodovina Dvorskih likovnih dni. Nastali so na pobudo profesorice likovne umetnosti Ane Cajnko, svoje domovanje pa so našli pri gostoljubni družini Rezelj, v idiličnem okolju ob reki Krki. Njihovo prijazno povabilo je že prvo leto v kraj pripeljalo zanimive likovne ustvarjalce, ki so v slikovitem okolju s čudovitimi naravnimi lepotami in kulturnimi znamenitostmi, našli bogato paleto ustvarjalnih spodbud. Delovno druženje, ki se odvija na začetku avgusta, je postalo tradicionalno.

V šestih letih se je na Dvorskih likovnih dnevih zvrstilo 51 selektivno izbranih likovnih ustvarjalcev. Nastala je bogata zbirka del, ki predstavljajo komunikacijo s svetom zunanjega, pa tudi notranjega, ki so pripovedi, izpovedi, izraz doživetij, občutij, spominov, asociacij, ujetih v barve, linije, ploskve, svetlobe, strukture, v enkratne in neponovljive kompozicije. Vsak umetnik se namreč izraža v zanj značilnem likovnem jeziku, razkriva svoje umetniške potenciale, se prepušča čarom zapeljevanja novega ali pa realizaciji v ateljeju zastavljenih ustvarjalnih smernic. Nastala dela predstavljajo pestrost likovnih praks, razpetih med verističnimi prizadevanji in abstraktnimi ovrednotenji.

Vse to likovno bogastvo je klicalo po stalni predstavitvi. Rok Rezelj se je zavedal vrednosti, pomena in vloge, ki jo imajo likovna dela, ne le za njihovo družino, temveč za širšo družbeno skupnost. Tako je vzklila ideja o galeriji, ki bi na enem mestu odprla pogled v to raznoliko zbirko likovnih del, s tem pa v del sodobne likovne produkcije, katere ustvarjalci so tudi udeleženci Dvorskih likovnih dni.

Sanjska in hkrati drzna ideja je postala resničnost. Galerija še zdaleč ni pridobitev le za Rezljeve, ampak za celoten kraj, za Suho krajino in širše, za vsakega, ki obišče Dvor. Z njo se odpirajo tudi povsem novi pogoji za življenje z umetnostjo in za umetnost. Verjamem, da se bodo tu uresničevale nove vizije Rezljevih in vrstile profesionalno izpeljane otvoritve, ki bodo prispevale k zadovoljstvu umetnikov in h kulturno bogatejši publiki.

Da so delovna srečanja umetnikov številna, to drži. Da iz fundusa na njih nastalih del nastane galerija, to pa je prava redkost. Tako lahko Galerijo DLD štejemo med edinstvene in vzorne primere. Običajno se namreč vse konča pri zasebnih zbirkah.

Imeti galerijo – kakšno razkošje za kraj, ki je tako rekoč na periferiji. Sedaj ima tisto, kar premorejo le večja mestna središča. Sedaj se lahko ponaša z umetniškim jedrom, v katerem so na ogled postavljena dela nacionalno, generacijsko in slogovno raznolikih likovnih umetnikov. In sedaj so tudi Dvorski likovni dnevi dobili nov, dodaten smisel.
Umetnost je tista, za katero pravi Pablo Picasso, da briše prah iz našega vsakdana. Je pa tudi tista, ki nas dela velike in nas postavlja v center.

Anamarija Stibilj Šajn